Spolno izkoriščanje in spolne zlorabe sodijo med najhujše oblike nasilja nad otroki.
Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo, imenovana tudi Lanzarotska konvencija, je do sedaj najambicioznejši in najcelovitejši mednarodni pravni instrument za preprečevanje spolnega izkoriščanja in spolnih zlorab otrok ter zaščito otrok pred tovrstnimi kaznivimi dejanji in kazenski pregon storilcev.
V poročilu o izvajanju za leto 2015 je odbor podpisnic Lanzarotske konvencije, islandski model Barnahus, označil kot primer obetavne prakse. Barnahus je otrokom prijazen multidisciplinaren in medinstitucionalen model za obravnavo žrtev spolnih zlorab in nudenje storitev otrokom, ki so žrtve ali priče nasilju. Omogoča učinkovito sodelovanje med pravosodnimi, socialnimi in zdravstvenimi institucijami, ki si delijo prostore v otrokom prijazni stavbi ter s tem preprečuje sekundarno viktimizacijo otroka. Med preiskovalnimi postopki modela Barnahus je v ospredju največja korist otroka, pri čemer se upošteva, da je izpoved otroka ključnega pomena za prepoznavanje in preiskovanje zlorabe tako za namen kazenskega pregona kot za zaščito otroka ter terapevtsko obravnavo.
MITI IN RESNICE O SPOLNEM NASILJU NAD OTROKI
MITI
RESNICE
Otrokom so najbolj nevarne
neznane osebe.
Na podlagi raziskav je podana ocena, da v 70 – 85 odstotkih zlorabo stori oseba, ki jo otrok pozna in ji zaupa.
Spolne zlorabe otrok so redke.
Evropske študije kažejo, da je 1 izmed 5 otrok v času otroštva žrtev spolnega nasilja. V to številko so zajete različne oblike spolnega nasilja: spolna zloraba v družini, spolni napadi vrstnikov, otroška pornografija in prostitucija, nagovarjanja preko spleta, spolno nadlegovanje in korupcija.
Storilci spolnih zlorab so pedofili.
Le nekaj odstotkov vseh storilcev je pedofilov, to so osebe, ki imajo spolno nagnjenje do otrok. V večini primerov so storilci heteroseksualni moški, ki imajo partnerske zveze in spolne odnosne s starostno primerljivimi osebami ženskega spola in navzven delujejo povsem »običajno« in ne izstopajo v okolici.
Spolna zloraba otrok se pogosteje dogaja v določenih okoljih.
Spolna zloraba otrok ni vezana na ekonomski položaj, starost storilca, raso, narodno pripadnost, kulturo, veroizpoved ali katero koli drugo družbeno značilnost. Do spolne zlorabe otrok prihaja v vseh družbenih okoljih.
Nasilnež za storitev dejanja uporabi fizično silo.
Storilcem največkrat ni treba uporabiti fizične sile, da otroka, ki je v odvisnem in podrejenem položaju, vpletejo v zlorabo. Lahko ga pridobijo z izkazovanjem naklonjenosti, obljubami, dajanjem daril in/ali pa z zlorabo avtoritete, ki jo imajo kot odrasle osebe, otroka prisilijo v dejanja s spolno vsebino.
Spolna zloraba je spolni stik z otrokom.
Spolna zloraba vključuje številna dejanja s spolno vsebino, pri katerih ne pride do spolnega stika (prikazovanje pornografije, razkazovanje telesa, dotikanje, božanje, drgnjenje, samozadovoljevanje). Storilec preko teh dejanj zadovoljuje svoje potrebe po moči in obvladovanju otroka. Spolna zloraba pri kateri pride do spolnega stika je pogostejša pri dolgotrajnejših zlorabah in žrtvah v najstniškem obdobju.
Spolno nasilje otroku ne povzroča velike škode.
Nasprotno, spolna zloraba lahko pri otroku pusti takojšnje posledice, kot so padec učnega uspeha, težave na socialnem področju, čustvene in vedenjske težave, pride lahko celo do hospitalizacije zaradi dejanskih fizičnih poškodb ob zlorabi ter dolgotrajne posledice, ki vplivajo na življenje v odrasli dobi, še posebej v primerih, kadar:
- Je bila zloraba storjena s strani bližnje pomembne osebe,
- je šlo za dolgotrajno zlorabo,
- odrasle osebe niso odreagirale pravilno, otroka niso zaščitile,
- je prišlo do sekundarne viktimizacije s strani odraslih in institucij,
- otrok ni dobil razumevanja, podpore in pomoči.
Ženske ali matere ne zlorabljajo otrok.
Čeprav gre za manjšino storjenih dejanj, tudi ženske in matere spolno zlorabljajo otroke, tako dečke kot deklice.